Poročilo z okrogle mize ‘Doktrina Šoka’ [CD, 16.3.09]
Dr. Jože P. Damijan: “…knjiga se bere lepo kot kakšne teorije zarote … ko avtorici zmanjka argumentov poseže po vzporednicah s področij, ki niso medsebojno primerljiva.”
“Hvaležen sem, da sem lahko hodil v šolo.” [glede privatizacije šolstva]
“Družbeni proces je ciklična evolucija, ki jo je nemogoče tehnično centralizirano nadzorovati.”
Dr. Ivan Štuhec: “Potrebujemo konkurenčnost, ne monopola.” [glede privatizacije šolstva]
“Opus Dei in Vatikanu je bilo tokrat prizanešeno.”
Dr. Jože Mencinger: “Kolumb je bil prvi ekonomist. Ni vedel kam gre, ni vedel kam je prišel, šel pa je na državne stroške.”
“Slovenija se je širši aplikaciji šok doktrine izognila v letih med 1991-93, ko je Jeffrey Sachs v Sloveniji naletel na nasprotovanje pri svoji terapiji. To smo si lahko privoščili, saj nismo bili zadolženi kot npr. Poljska ali Rusija…”
[Dr. Mencinger je 1991 protestno odstopil kot podpredsednik vlade in minister za gospodarstvo in se z ekonomisti stare šole umaknil v Banko Slovenije]
“… drugič smo se šok terapiji izognili leta 2005, tedaj nismo bili resno ogroženi, saj smo njeno neučinkovitost poznali že na izkušnjah Češke in Poljske.”
“Slovenija je z vstopom v EU nehala biti država in postala pokrajina. Izgubili smo suverenost nadzora lastnih državnih mej in nadzora nad lastno valuto. Če je to dobro ali ne, ni stvar trenutne razprave, a to moramo prepoznati kot objektivno dejstvo.”
“Pred krizo sem čutil, da je z ekonomsko prakso nekaj narobe in se denar le prenaša iz predalčka v predalček. To je bilo mogoče objektivno opaziti kot 7-kratno povečanje dobičkov, ki so rasli nesorazmerno z BDP.”
“Družba storitev je iluzija, tvorimo poklice, ki niso potrebni in ljudi le zaposlujejo.”
“Slovenska populacije leta 1991 je bila bolj odporna na krizo, saj je tedanja delovna populacije še vedno imela znanja na primarnih in sekundarnih področjih proizvodnje. Tako si je lahko privoščila večjo avtonomija od mednarodnega prostora.”
“Ne verjamem v teorije zarote, a verjamem v človeško neumnost.”
dr. Zdenka Čebašek Travnik: “Terapij z elektrošokom v Sloveniji več ne izvajamo, a paciente, ki so jih klinično potrebni izvažamo na terapije v tujino.”
“Terapija z elektrošokom je kontroverzna tematika, vendar je še vedno dokazano nujna pri nekaterih skrajnih oblikah duševnih bolezni.”
Stane Saksida, ugledni upokojeni sociolog je iz publike komentiral: “Novih okoliščin, ne smemo skušati nadzorovati s starimi aparati in tehnikami. Konzervativnost vračanja v prejšnjo družbeno obliko se še nikoli ni izkazala za racionalno.” [Na strokoven način je kritiziral konzervativnost. Moderatorka dr. Rosvita Pesek ga po lastnih besedah dvakrat ni razumela, in ga tako primorala v zmedeno pojasnjevanje, moral se je celo sklicevati na Hegla. Morda ga je celo rahlo cinično opomnila naj navede svoje ime, saj ga bodo mediji morda citirali.]
Prisotni so se izražali zelo olikano in diplomatsko. Potrjevali so trdnost argumentov, ki jih je zgradila avtorica. Konkretno se je izrazil dr. Mencinger, ki je potrdil osebno znanstvo z Jeffreyem Sachsom in poudaril, da se mu je zdel moralen človek prepričan v znanstveno podlago svoje terapije. Čeprav so se njuna strokovna mnenja velikokrat razlikovala.
Spomnil je, da se je njegov [Mencingerjev, op. p.] gradualni pristop pri slovenski tranziciji izkazal za relativno učinkovitega pri makroekonomski prestrukturizaciji, ki jo je zadovoljivo izvedla tedanja oblast, učinkovita mikroekonomska prestrukturizacija pa je zasluga tedanjih rdečih direktorjev, ki so sami izšli iz podjetij, ki so jih vodili, zato so imeli osebno obvezo do dobre politike. Po njegovih navedkih je Slovenija tranzicijo preživela relativno dobro, čeprav jo je IMF ves čas kritiziral.
Konkretna je bila tudi dr. Travnik, ki je izrazila osebno šokiranost nad udeleženostjo uglednega dr. Ewan Camerona pri tajnih poskusih. V času njene psihiatrične specializacije je bil spoštovan predsednik svetovne psihiatrične organizacije.
Dr. Štuhec in dr. Damijan sta potrjevala relevantnost knjige, a njuna stališča se nista otresla tona, da je avtorica nekako naivna in ne gre dovolj daleč. Dr. Damijan je poudaril, da bi morda morala kopat še dlje po zgodovini, njen časovni trak preteklih 35-ih let ni dovolj znanstveno objektiven. Njegovo stališče prepoznava objektivnost evolucijskega pristopa, ki vsako krizo vidi kot priložnost za nadaljnji razvoj, zato je vsako takšno ciklično gibanje dolgoročno racionalno.
Dr. Mencinger je povedal, da so njegovo generacijo ekonomistov učili, da se kriza 30-ih let ne more ponoviti, saj so države vzpostavile mehanizme, ki učinkovito preprečujejo takšen razvoj. A očitno to ne velja za globaliziran svet, v katerem je Slovenija le evropska pokrajina. Po njegovih besedah vstopamo na novo globalno igralno polje, kjer staro več ne velja, morda je tudi to eden vzrokov krize.
Po Mencingerjevem mnenju smo zamudili priložnost, ko bi morali mednarodne korporacije situirane v EU prisiliti da hkrati z outsorcingom manualne proizvodnje širijo tudi prakso človekovih pravic. Namesto tega so korporacije le selile proizvodnjo v ekonomsko bolj in človeško manj liberalna področja. Tako smo izgubili lastno proizvodno učinkovitost in se naredili odvisne od svetovnih tovarn Kitajske in sweatshopov 3-ga sveta. Hkrati pa lastno delovno silo izobrazili za nesmiselne storitve in se konkurenčno omejili zaradi enostranskega spoštovanja človekovih pravic.
Vsi prisotni so se strinjali, da odpiramo novo poglavje človeške zgodovine, kakršenkoli radikalizem bi se lahko končal zelo tragično. Dr. Štuhec je pozival k preudarnosti in toleranci, a vendar ni pozabil izpostaviti še vedno prisotnega problema islamskega fundamentalizma. V zraku je bilo čutiti veliko spravnosti, a hkrati veliko negotovosti.
Javni mikrofon je prevzela tudi prevajalka knjige Barbara Simoniti, ki je nasprotovala Damijanovemu stališču, da avtorica vleče vzporednice iz neprimerljivih področij. Raje si za svoje polje ne jemlje strogo strokovnega pristopa ampak svojo hipotezo sestavlja iz področij, ki jih specializirana strokovnost odriva na stran. V sodobnem svetu želi združiti občutja posameznika, ki ga tajne službe kot uradni predstavniki oblasti mučijo; ter občutja celotnih pokrajin, nad katerimi se izvaja lateralno primerljivo makroekonomsko šok terapijo. To se ne sme in ne more odpraviti kot lahkotnosti teorij zarot, ki po potrebi služijo kot krpanje ekonomsko-strokovno nepopolno argumentiranega pristopa.
Drugače je javni mikrofon našel preprostejše ljudi; nekega lastnika podjetja, ki je trdil, da bo on 50% svojega dobička raje razdelil med delavce, kakor da bi ga dal za stimulus bankam. Dr. Mencinger je njegovo stališče označil za “lepo gesto, ki pa je sicer neučinkovita, če je z njim ne bodo delili ostali podjetniki.”
Neka upokojena gospa si je zadnja prisvojila mikrofon in ga obdržala po aplavzu, s katerim je publika želela vljudno pokazati naj nadaljuje pot. Za vsaj 4 roke, kolikor sem jih sam naštel, je zmanjkalo časa. Gospa je na preprosti ravni govorila o nujnosti izobraževanja mladih v ekologiji in nekaj o hrvaško-slovenskih odnosih … Vidna nezadovoljnost moderatorke očitno ni prepričala gospe, da ne bi nadaljevala.
Po naključju so v tokratni javni tribuni mikrofon v roke dobili le relativno preprosti ljudje, edino strokovno mnenje moderatorka ni razumela in ga s svojo dikcijo prisilila v zapletanje v še večjo strokovnost, ko bi ga lahko -po mojem osebnem mnenju- moderatorsko razrešila in približala javnosti.
Na mestu bil UghAgh.
Zaslepljeni z znanostjo: mitologija AIDS-a
Prevod avtorja Davida Rasnicka.
Ljudje o raziskavah AIDS-a razmišljajo kot paradnem konju sodobne znanosti in tehnologije. Na tem področju dela več kot 100,000 znanstvenikov in zdravnikov – – več kot je letno obolelih za to boleznijo v ZDA. V tej deželi je tudi 80,000 organizacij namenjenih AIDS-u, ena za vsakega novega pacienta. Kot znanstvenik, ki je proučeval AIDS več kot 16 let, sem prišel do spoznanja, da ima AIDS malo opraviti z znanostjo in v prvem planu sploh ni zdravstven pojav. AIDS je sociološki pojav, ki obstaja zaradi strahu, kar ustvarja obliko medicinskega McCarthyisma, ki je prerasel in sesul vsa znanstvena pravila in nad ranljivo javnost sprostil mešanico dogem in psevdoznanosti.
Kot večino znanstvenikov so me v šoli učili, da je znanost samo-regulirajoča institucija. Vse hipoteze, ne glede na njihovo dragocenost, so podvržene nenehni neusmiljeni reviziji znanstvenega procesa, ta pa je zasnovana za odstranjevanje napačnega in določanje pravilnega.
A ta delikatni proces je mogoč le, če je znanost svobodna – – ali, v praksi, če je znanost nesponzorirana, kot je bila pred tragično zvezo z oblastjo, ki jo je v ZDA uvedel projekt Manhattan, povsod drugod pa hladna vojna. Nuklearni fizik Ralph E. Lapp, raziskovalec in svetovalec pri projektu Manhattan, se spominja, kakšna je bila znanost pred premikom:
“V tistih dneh noben znanstvenik ni prosil zvezne pomoči za podporo. Zbral je kar največ denarja iz privatnih virov in dodatno služil kot svetovalec, da si je lahko plačal svoje delo. A večino časa je deloval kot mojster za vse in si izdeloval lastno opremo. Študentje so se morali izučiti v praksi mehaničnih delavnic in se učiti pihanja stekla. Če so potrebovali Geigerjev števec, so ga naredili sami, kot so si sami napeljevali lastna elektronska vezja.”
Pred 2. svetovno vojno je proračun za raziskave in razvoj, tako javni kot zasebni, znašal okoli 250 milijonov dolarjev. Do leta 1993 je samo zvezni delež znašal $76 milijard. Kaj nam je to kupilo? Za $45 milijard, kolikor se je doslej vložilo v raziskave AIDS-a, raziskovalci HIV-a še vedno uporabljajo zastarele statistične metode, na neučinkovitost katerih opozarjajo celo njihovi osnovatelji. Še vedno izvajajo poskuse brez kakršnekoli kontrole. Posledico jemljejo za vzrok, korelativnost za vzročnost in konstante za spremenljivke. Najpomembneje – niso ustavili AIDS-a. Uspeli pa so vsaditi strah v spolne odnose – – brezoblični strah, za katerega večina profesionalcev in novinarjev sodi, da je koristen. Menim, da si niti sam George Orwell ne bi drznil predvidevati, da bo do konca stoletja avtokratski režim uspel spolnost povezati s smrtjo. Kar je vlada kupila s svojim vložkom, je kultura konformizma, v kateri se financira le raziskave HIV-a, ustvarjajoč vzdušje, da je HIV vzrok AIDS-a.
Preglejmo, kar je bilo tolikokrat predstavljeno bralcu: leta 1984 je Robert Gallo [sledite temu imenu, op. p.], virolog Narodnega inštituta za rak, imel novinarsko konferenco z Margaret Heckler, tedanjo sekretarko za Zdravstvene in človeške zadeve [Secretary of Health and Human Services, op. p]. Gallo je oznanil, da je našel ‘verjetni vzrok AIDS-a’ v retrovirusu, ki ga je tedaj imenoval HTLV-III (in so ga izolirali že leto prej v Pasterjevem institutu v Franciji).
S tem oznanilom se je Gallo javno izmuznil znanstvenemu procesu – – pregledu ostalih znanstvenikov [peer review, op. p.] in analizi. Pokazal ni nobenega namena, da bi podprl svoje trditve – – pravzaprav je le 50 odstotkov njegovih pacientov kazalo znake HIV-a – – ampak jih je vrgel globalnim medijem, ki so jih objavili brez pomislekov. Teorijo virusnega izvora AIDS-a je ustoličila zvezna vlada, ki jo je podprla, če ne celo zasnovala. To je uvedlo nov standard površne in neznanstvene ‘znanosti’, po katerem so se vsi zgledovali.
Odslej so mediji slikali napačno podobo, ki je sugestirala, da praktično vsak znanstvenik in zdravnik na svetu podpira virusno hipotezo AIDS-a, z izjemo osamljenih klicev Petra Duesberg-a, ki je sedaj obubožan in izgnan iz ameriške znanstvene sfere. V resnici pa je slišati tisoče glasov nestrinjanja, ki so se leta trudili priti v javno debato. Skupina za znanstven pregled HIV hipoteze, ki jo je ustanovil Charles Thomas leta 1991, ima sedaj med člani več kot 500 znanstvenikov in ostalih strokovnjakov.
Zakaj je ta skupina drugačna? Njeni člani so v veliki meri neodvisni od Nacionalnega inštituta za zdravje. Podpisniki prejemniki nobelove nagrade so imuni pred birokratskim zastraševanjem. Mnogi med akademskimi člani, ki javno podpirajo Duesberga, so upokojeni [emeritus, op. p.], zato njihovih karier ni moč minirati. Mlajši akademiki, ki so videli gonjo proti Duesbergu, so očitno razumeli sporočilo. Molčijo in pritrjujejo zlati runi HIV-a.
Sarge Lang, legendarni Yale-ovski matematik in član Nacionalne znanstvene akademije, je svojim pismom za medije začel dodajati čeke, s katerimi je želel kupiti oglasni prostor. Nekateri uredniki so v zadregi vrnili čeke in dovolili objavo člankov.
Zgodb o cenzuri tu še ni konec, nadaljujejo se v zastraševanju in finančni ter strokovni manipulaciji. Ampak podatki, ki vzbujajo dvom, so še vedno tukaj, neuničeni in nerazrešeni.
Nekaj specifik: Že 13 let poslušamo, da je AIDS kužen in se hitro širi v heteroseksualno populacijo. Če to drži, kako je potem mogoče, da so centri za nadzor bolezni ocenili, da se AIDS ni razširil, odkar se je testiranje začelo? Dejansko so se ocene celo znižale.
Od leta 1985 so ZDA in različne civilne ustanove izvedle približno 20 milijonov HIV testov na leto. Tukaj Center za nadzor bolezni dobiva svoje podatke. Ampak zaradi zmanjšanja števila napačnih pozitivnih rezultatov je Center ocenil, da je trenutno okuženih okoli 750,000 Američanov – – kar je bistveno manj od prvotne ocene s srede 80-ih, ko bi naj bilo okuženih milijon ali več.
Še ena med mnogimi anomalijami: HIV je enakomerno porazdeljen med ženskami in moškimi, a moški med okuženimi prevladujejo z okoli 90 odstotki – kot vselej v zgodovini AIDS-a.
Slišimo, da so hemofiliki še posebej dovzetne žrtve. 75 odstotkov hemofilikov je (glede na teste) nosilcev HIV-a. Paradoks je, da se je pričakovana življenjska doba hemofilikov, vključno z HIV-pozitivnimi, v prvi dekadi AIDS-a podvojila. Pozitivnim gre celo bolje kot negativnim. Vendar je leta 1987 smrtnost pozitivnih začela strmo naraščati. To je tudi leto, ko so hemofilikom začeli velikopotezno predpisovati zdravilo AZT – – ki se ga sedaj javno obravnava kot slabšalca simptomov.
Ko se je AIDS prvič pojavil okoli leta 1980, sem se ravnokar preselil v zaliv San Francisca, da bi pomagal pri ustanovitvi majhnega biotehniškega podjetja. Hitro so se začele pojavljati govorice o čudni novi bolezni, ki je vplivala na imunski sistem gejev. To novo kugo sem razumel kot najbolj zanimivo znanstveno uganko stoletja. Ampak kot organski kemik, ne kot imunolog ali zdravnik, sem menil, da lahko znanstveno kaj malo prispevam k razumevanju skrivnostne bolezni.
Leta 1984, ko je Gallo na tisti zgodovinski konferenci prvič oznanil, da so našli vir AIDS-a v HIV-u, so se ustavile vse spekulacije o vzročnosti. Spočetka sem bil navdušen. Retrovirus je vzpostavil jasnost, ki smo jo potrebovali. Sedaj sem imel predmet, na katerega sem lahko apliciral principe svoje stroke – organske kemije. Začel sem raziskovati, ali je mogoče ustvariti inhibitorje za proteazo (vrsta encimov), ki jo je proizvajal HIV. A ko sem se spomnil, da se z istim principom že leta ukvarja moj prijatelj pri Abbot laboratories, sem se umaknil iz dirke.
Kasneje sem bil vesel te odločitve, kajti nedolgo zatem so se me začeli polaščati resni dvomi o hipotezi o virusnem izvoru. Kot mnogi znanstveniki sem porabil neštete ure razvijajoč teorijo, kako je mogoče, da HIV uničuje imunski sistem svojih žrtev. A do konca 1985 sem bil prepričan, da je nekaj fundamentalno narobe z osnovnimi predpostavkami, ki so se naselile v mega-ustanove znanosti in medicine. Bolj ko sem proučeval HIV, manj smisla je imelo, da bi ta večinoma neaktivni, komaj zaznavni virus mogel biti tako uničevalen. Kako je mogoče, da se je $45 milijard porabilo za raziskave tako navadnega in miroljubnega virusa? Zakaj so mediji delovali kot služba za odnose z javnostjo HIV/AIDS establišmenta? Razkrivanje afere Watergate se je v primerjavi s tem zazdelo trivialno.
V delu Vzpon in padec T.D. Lysenka ruski zgodovinar Zhores Medvedjev opisuje vzpon na oblast avtokratskega sovjetskega psevdoznanstvenika, ki je več desetletij korumpiral in skorajda uničil sovjetsko biologijo in agrikulturo. Medvedjev zaključuje, da je “monopol ene ali druge lažne doktrine ali celo znanstvenega trenda zunanji simptom bolnosti, globoko vsajene v družbo.” Splošno sprejemanje sprevrženih Lysenkovih teorij – – zasnovanih za spodkopavanje zahodne znanosti, predvsem darvinizma – – gre pripisati pomoči državnih medijev. “Posebnosti sovjetskih medijev,” piše Medvedjev, “so omogočile javno podporo enega ali drugega znanstvenega trenda, ki ga je podprla politična elita, in popolno zatrtje opozicije.”
Zdi se, kot da bi Medvedjev opisoval, kako so ameriške ustanove javnega zdravja usmerjale debato o AIDS-u. Zaradi centralizirane finančne podpore vseh akademskih raziskav so lahko neusmiljeno odrekli sredstva vsem drugače mislečim raziskovalcem. Na urednike publikacij znanstvenega pregleda [peer-review], kritičnih do HIV hipoteze, so pritisnili s prepovedjo objavljanja. Novinarjem, ki so intervjuvali kritične znanstvenike, so ukinili državno podporo in jih obtožili nemoralnega delovanja. Rezultat je svet, v katerem se nekoč proslavljan kritični znanstveni proces smatra kot odklon – – in se ga tako tudi kaznuje.Na področju AIDS-a se morda najbolj uničujoč učinek te nove antiznanosti kaže pri kliničnih testih. Večina zdravil, ki jih odobri FDA, mora iti skozi tri faze kliničnih testov: prva za strupenost, druga za kratkoročno učinkovitost in tretja faza, najpomembnejša, za razmerje med morbidnostjo in mortaliteto (ta določa, če zdravila dejansko pomagajo pacientom).Nobeden od FDA odobrenih inhibitorjev HIV proteaze še ni končal tretje faze.
Da bi zadovoljili zahteve za licenco, sta dva inhibitorja v tretji fazi nedavno začela klinične teste: bostonski test s 1,200 pacienti in evropski s 3,300 pacienti. Le evropski so študijo izvajali dovolj dolgo, da so se pokazali pravi rezultati AZT [ime inhibitorja, op. p.], čeprav so proti njej protestirali mnogi aktivisti in delavci v zdravstvu. Na koncu nam je t.i. študija Concorde dala odgovore – – AZT ne deluje. Boston Globe je 25. februarja 1997 na naslovnici poročal: ‘AIDS preizkus prekinjen; terapija s 3-zdravilom uspešna’. Članek je poročal, da je 63 od 579 poskusnih subjektov, ki so prejeli dve zdravili, umrlo ali razvilo nove bolezni povezane z AIDS-om, medtem ko je le 33 od 577 posameznikov, ki so prejeli nov koktejl treh zdravil, umrlo ali so se jim poslabšali simptomi. Omenili so tudi, da do srede januarja pregledi rezultatov niso upravičevali ustavljanja preizkusov.
Ko so bili triumfantni rezultati objavljeni, je Fauci dramatično oznanil, da so preizkusi dokazali, da kombinacijsko zdravljenje ‘lahko zmanjša verjetnost smrti‘ zaradi AIDS-a.
Ni potrebno biti znanstvenik, da slediš logičnim težavam. Zelo neverjetno se zdi, da bi se v obdobju enega meseca, od srede januarja do srede februarja, podatki lahko spremenili dovolj, da ustavijo preizkuse tretje faze. Celo vodja bostonskih preizkusov je priznal, da ni bilo statistične razlike med smrtnostjo v obeh skupinah. Ko je bila študija zaključena, je bilo osem smrti med subjekti, ki so jemali 3 zdravila, v primerjavi z 18 smrtmi med tistimi, ki so prejemali 2. Uporaba teh izsledkov je kot napovedovanje rezultata tekme ob polčasu. Vodstvo lahko med igro niha. Isto velja za klinične preizkuse.
Skratka, ne vemo, če kombinacijska terapija ‘lahko zmanjša verjetnost smrti‘, ker to ni bilo dokazano. Zakaj je torej Fauci s svojimi zavezniki ustavil preizkuse v tretji fazi, preden so dali statistično relevantne podatke?
Inhibitorji proteaze so bili leta 1996 brez dokaza mednarodno slavljeni kot čudežno zdravilo. Vse dokler so se izvajali preizkusi tretje faze, so predstavljali nevarno negotovost. Končane teste, katerih rezultat ne bi bil pozitiven, bi bilo zelo težko pojasniti. S perspektive HIV/AIDS establišmenta je bila najvarnejša pot ustaviti igro, razglasiti zmago in upati, da jih ne bo nihče klical na odgovornost.
Raziskave AIDS-a so postale lutka za titanske združene sile industrije in vlade. Nedavno sem se udeležil majhne, elitne konference, ki se je osredotočala na ‘kemoterapijo AIDS-a’. 43 od 100 prisotnih predstavnikov farmacevtskih družb je po vsaki seji teklo k telefonom poročati o rezultatih (ali je to Wall Street ali znanost?). Med neko sejo sem vodilnega podpornika koktejl terapije vprašal, kako gre pacientom, ki so prejemali te ‘zvarke’. Rekel je, da so bili nekateri dovolj zdravi za delo. Nato sem ga vprašal, če je 20-im subjektom med potekom terapije šlo na bolje, na slabše, ali je stanje ostalo isto. Ni odgovoril. Velika zadrega za publiko. Nato sem ga vprašal: “Vašim pacientom bi moralo iti na bolje, kajne?”. Ponovno je ostal brez besed.
Celo bolj presunljivo; eden od govornikov je predlagal, da bi popolnoma opustili preizkuse tretje faze. Izgovor za to stališče je njihova neetičnost in cena; torej bi morali začeti domnevati, da zdravila v fazi testiranja manjšajo morbidnost in smrtnost, preden bo to dejansko dokazano. Doslej še vedno ni bilo kliničnega dokaza, da inhibitorji proteaze – -če se jih jemlje same ali z drugimi antivirusnimi zdravili – – resnično manjšajo mortaliteto AIDS bolnikov.
Kult HIV-a je AIDS prenesel iz domene znanosti in medicine v domeno mitologije. Diskurz nadzorujejo mogočni posamezniki in ustanove s strokovnim ali finančnim deležem v raziskavah HIV-a, ki si jemljejo pravico biti edini glasnik ‘resnice’. Vladne ustanove so odigrale svoj del vloge z zatiranjem vsakršnih alternativnih znanstvenih pogledov na problem HIV-a.
A vselej ostaja upanje za prihodnost; tisti, ki izzivajo pravovernost še vedno verjamejo, da se bo znanost morala vrniti k svojim koreninam. Ob takšnih trenutkih se spominjam besed sodnika vrhovnega sodišča Williama O. Douglas-a, ko je svaril pred tiranijo konformizma in škodo, ki jo ta povzroča svobodi govora in misli. Kot je napisal v Svobodi Uma: “Radovedni človek – – disident – – inovator – – kdor zasmehuje, draži ali karikira naše predsodke, je nemalokrat naša odrešitev. A vendar smo skozi zgodovino takšne ljudi sežgali ali preglasili, obesili ali izgnali, zaprli ali mučili le zato, ker so pokali mehurčke naših dogem.”
Članek, prvič objavljen v reviji Spin [junij 1997], in je prevod avtorja Davida Rasnicka.
Prevedeno po viru.
Odpustili francoskega akademika, ki je podvomil v uradno verzijo 9/11
Odpustili so francoskega akademika, ki je podvomil v uradno različico terorističnega napada 9/11. Sedaj namerava tožiti vlado.
Aymeric Chauprade je svojo službo po nekaterih informacijah izgubil po predstavitvi svoje zadnje knjige o političnih krizah okoli sveta. Natančneje, špekuliral je, da so bili napadi 11. septembra koordinirana ‘ameriško-izraelska zarota’. Minister za obrambo je imel močne zadržke do takšnih stališč, zato je Chauprade moral iti.
Jean Dominique Merchet, francoski novinar, je prvi poročal o odpustitvi: “Ministrstvo je reagiralo brutalno. Chauprada so iz intelektualnega nasprotnika spremenili v žrtev – čeprav njegova stališča niso dobra.”
Chauprade je dogodek pojasnil kot posledico govorjenja o predmetu, ki ostaja zavit v molk.
Madžarska opozarja na ‘ekonomsko zaveso’
Madžarska opozarja, da naraščajoče socialne razlike grozijo z izbruhom nemirov. To bi sprožilo poplavo ekonomskih migrantov, ki bi preplavili Z evropo, v iskanju služb. Zato premier Ferenc Gyurcsany prosi za kreditno pomoč, ki bi preprečila večjo krizo.
To je omenil na podlagi 9ih vzhodno in srednje-evropskih držav (Slovenija ni med njimi), ki so se pred evropskim vrhom zbrale, da bi diskutirale morebitni odcep od evropske unije. Gyurcsany: “Ne bi smeli dovoliti da nova železna zavesa razdeli evropo na dva dela. To je največja preizkušnja evrope v preteklih dvajsetih letih.” “Večja ekonomska kriza v vzhodni evropi bi sprožila politična trenja in imigracijske pritiske.”
Gyurcsany napoveduje “velika krčenja v ekonomiji in veliko mero bankrotov”, kar bi vzhodnim državam onemogočilo plačevanje dolgov zahodno-evropskim bankam.
Evropski voditelji so vrh končali odločeni, da se izogibajo protekcionističnim gibanjem v odzivu na ekonomsko krizo. José Manuel Barroso je rekel: “Bil je konsenz izogibanja unilateralnim protekcionističnim ukrepom.”
Nemška kanclerka Angela Merkel, je zavrnila zahteve po vzhodno-evropskem skladu pomoči:“Vidim zelo drugačno situacijo v V evropi. Ne svetujem da se spuščamo v debate o ogromnih številkah.”
Vzhodne države so zaskrbljene, da se bosta Francija in Nemčija omejila na nacionalno pretekcionistično politiko. Francija in Češka sta bila v središču spora o ekonomskem protekcionizmu. Saj je predsednik Nicolas Sarkozy impliciral, da bodo francoski avtomobilski koncerni dobili državno pomoč le pod pogojem, da ne bodo zapirali obratov, ali jih selili v ekonomsko rentabilnejšo Češko.
Evropska komisija, je želela miriti ozračje, zato je sporočila, da so iz Pariza dobili zagotovila, da francoska ekonomska politika ne bo protekcionistična. Sarkozy je trdil, da so namigovanja o francoskem protekcionizmu “popolnoma nesmiselna in ne odsevajo resničnosti.” Vztrajal je, da bi morali biti Čehi hvaležni za službe v francoskih koncernih. “Če ne rešimo družb, bodo propadli tudi podizvajalci … morda bi morali biti celo presenečeni, da držav s podizvajalci ne prosimo za pomoč pri reševanju naših avtomobilskih koncernov.”
Sarkozy je vztrajal, da so ZDA tiste, in ne Evropa, ki so vir protekcionistične politike.
Donald Tusk, poljski premier, ki je gostil vrh, je rekel: “Vsi udeleženi se strinjamo da je v časih krize izjemnega pomena ohranjati solidarnost. Želimo da Evropa naredi vse, da se lahko izognemo skušnjavi protekcionizma in egoizma.”
Kitajske varnostne sile obkolile tibetanski samostan
Varnostne sile so obkrožile tibetansko lamaserijo v Abi na severozahodu Kitajske. Povod za to dejanje naj bi bil protestni shod, ki so ga organizirali menihi zaradi kitajske prepovedi izvajanja molitev med tradicionalnim tibetanskim budističnim festivalom; poročajo iz International Campaign for Tibet (ICT).
Gre za Molam, znan tudi kot Festival Velike Molitve, trotedensko obredje, ki ga je Kitajska prepovedala že med kulturno revolucijo in ponovno leta 1990.
Aktivistične skupine poročajo, da se je okoli 600 menihov podalo na ceste in pozivalo k pravici do praznovanja omenjenega praznika. Po njihovem povratku v samostan so jih obkrožile oborožene policijske sile. Po predvidevanjih jih je policija obkolila v samostanu, čeprav točnih informacij ni.
Informacije o dogodku so zelo skope. Aktivistične skupine trdijo, da oblasti prebivalcem grozijo s priporom, če bi poskušali komunicirati s tujimi novinarji.
Dalai Lama je kitajske oblasti obtožil, da želijo tibetansko prebivalstvo pripraviti do masovnega upora, ki bi lahko služil kot povod za stopnjevanje nasilja. Tibetanska vlada v izgnanstvu trdi, da je v lanskoletnih protestih življenje izgubilo 200 Tibetancev, po trditvah Kitajske pa naj bi bila policija primorana ubiti le enega demonstranta, Tibetance pa obtožuje za kar 21 smrti.
Kitajska vlada poudarja, da bi bil brez njihove pomoči Tibet še vedno “temačen in krut kraj”, saj bi “brez demokratičnih reform ne prišlo do emancipacije delavcev, družbenega napredka, niti napredka na področju človekovih pravic, sploh pa ne srečnega življenja za vse etnične skupine v Tibetu”.
Brown bo predlagal ‘globalni new deal’
Britanski premier želi na svojem prvem obisku s predsednikom Obamo skovati “globalni new deal”, kot načrt rešitve svetovne ekonomije. Londonski Times poroča, da Brownov plan predvideva masivne izdatke na svetovni ravni.
“Nobeno mednarodno partnerstvo v nedavni zgodovini ni služilo svetu bolje kot poseben odnos med Britanijo in Združenimi državami.” piše Brown v nedeljski izjavi, objavljeni v londonskem Timesu.
Brownov predlog, potreben za temelje ekonomskega okrevanja:
- univerzalna akcija, da zmanjšamo globino in trajanje recesije
- akcija, ki bi družinam in podjetjem ponovno omogočila posojila
- trše mednarodne regulacije, ki ne bi pustile sivih področij
- reformo mednarodnih denarnih ustanov
- sodelovanje na področjih okolja in socialne politike, da se zagotovi vztrajno okrevanje
Brown je namignil na povečevanje davčnih olajšav, ki bi podprle Britansko ekonomijo. Po pričevanju nekaterih virov je pripravljen sprejeti kakršnekoli odločitve, ki bi Britanijo rešile recesije. Pričakuje se, da bo predlog predstavil na skupni seji kongresa v sredo.
Mnogi ameriški politiki menijo, da bi morala ekonomska politika postaviti ZDA na prvo mesto. Pokazali so malo interesa v skupno globalno akcijo.
Ptičja gripa po napaki poslana v EU laboratorije (tudi slovenskega)
Strokovnjaki raziskujejo kako je mogoče, da je proizvajalec cepiv Baxter International Inc. naredil ‘eksperimentalni virusni material’ osnovan na človeškem sevu gripe in ga kontaminiral s sevom ptičje gripe H5N1, nato pa poslal v laboratorije avstrijske družbe Avir Green Hills Biotehnologija.
Ta je nato posredovala produkt, označen kot sev H3N2, podizvajalcem na Češko, Nemčijo in Slovenijo. Oblasti v teh državah preučujejo incident, pod strogim nadzorom Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in evropskega centra za nadzor bolezni (ECDC).
Čeprav se zdi, da ni zbolel noben od 36-37 ljudi, ki so bili izpostavljeni produktu; se incident opisuje kot ‘resno napako’ z Baxterjeve strani, ki je bil tik pred tem, da si zagotovi evropsko licenco cepiva za H5N1.
“V tem primeru … konj ni zapustil skednja,” je zagotovil Dr. Angus Nicoll iz ECDC v Stockholmu. “Vendar to ne pomeni da tega mi, WHO in evropska komisija ne jemljemo resneje kot katerokoli nesrečo z nevarnimi patogeni – ki jih imamo tukaj.”
Izpust mešanice živih sevov H5N1 in H2N2 – če se je to res zgodilo – bi se lahko končal tragično. Nicoll je rekel, da strokovnjaki še niso 100% gotovi, da je mešanica vsebovala žive viruse H5N1. A glede na to, da so poskusne kune poginile, vse kaže, da je res obstajala prisotnost.
H5N1 ljudi ne okuži zlahka, za razliko od seva H3N2. Če bi se kdo okužil z obema tipoma hkrati, bi lahko prišlo do hibridizacije virusov, saj bi oseba delovala kot inkubator. Ta proces je eden od dveh načinov kako se ustvarijo pandemični virusi.
Raziskave, ki so jih lani objavili znanstveniki ameriškega centra za nadzor bolezni so potrjevale da sta seva medsebojno kompatibilna. Njuni produkti so bili manj smrtni od H5N1, a upoštevanja vreden delež hčerinskih virusov je ohranjal vsaj delež smrtonosnosti H5N1.
Baxter je sporočil, da je bila kontaminacija rezultat napake v njihovi raziskovalni ustanovi Orth-Donau, Avstrija.
Christopher Bona, Baxterjev direktor za globalne bioznanstvene komunikacije je rekel, da tekoči virus ni bil cepivo in je bil zasnovan za poskuse na živalih. Avir Green Hills je v emailu trdil, da je bil produkt hranjen v strogih biovarnostnih ukrepih.
Preplah se je sprožil v začetku februarja, ko so raziskovalci češkega podizvajalca s produktom cepili kune, ki so hitro poginile. Baxter je bil po pričevanju Bone s problemom seznanjen 6. februarja. Kune so dovzetne za človeške seve gripe, a zaradi teh infekcij navadno ne umrejo. Raziskave so potrdile, da je bil material okužen s sevom H5N1. Nicoll je rekel, da to potrjuje delovno hipotezo.
Baxter je edini proizvajalec cepiv za gripo, ki dela z divjimi tipi gripe, za katere se smatra, da so nevarnejši kot osiromašeni virusi, ki jih uporabljajo ostali proizvajalci. Strokovnjaki za pravila biovarnosti so osupli nad dokazi da sta se uspela oba seva pomešati. Družba ne pojasnjuje okoliščin, ki so do tega pripeljale.
“Bila je kombinacija procesa in človeške ter tehnične napake v proceduri.” je pojasnil Bona, čeprav zagotavlja, da do teh napak v prihodnosti ne bo prihajalo.
Ko so spoznali napako, je Baxter pomagal uničiti material in dekontaminirati prostore. Osebje je bilo pregledano in ponujeno protivirusno zdravilo Tamiflu.
To ni prva takšna napaka, saj spominja na incident leta 2005, ko je bil sev H2N2 prisoten v tisočih laboratorijskih kitov. Napaka, ki jo je odkril kanadski nacionalni laboratorij za mikrobiologijo, je odgovorne po vsem svetu poslala v mrzlično iskanje epruvet z virusom, ki so bile razposlane v laboratorije 18ih držav.
Vir:
“¡Que se vayan todos!”
“Vsi morajo iti!”
Islandske množice, ki so tolkle po loncih, dokler njihova vlada ni padla, spominjajo na Argetinske proteste v letih 2001-02. Unikatnost te vstaje je bila v tem, da ni bila uperjena proti določeni politični stranki, ali na splošno proti korupciji. Tarča je bila dominantni ekonomski model – – to je bil prvi nacionalni upor proti sodobnemu dereguliranemu kapitalizmu.
Trajalo je nekaj časa, vendar od Islandije do Latvije, Južne Koreje do Grčije; ostali svet ima končno svoj ¡Que se vayan todos! trenutek.
Taktike Islandskih protestov spominjajo na taktike, ki so zaslovele s protesti v Buenos Airesu. Kolektivni srd je usmerjen proti elitam, ki so uničile nekoč cvetočo državo in mislile da lahko ubežijo odgovornosti. Kot je to ubesedil 36-letni islandski pisarniški delavec Gudrun Jonsdottir: “Skorajda imam dovolj te zmešnjave. Ne zaupam vladi, ne zaupam bankam, ne zaupam IMF-u [mednarodni denarni sklad, op.p]. Imeli smo dobro državo, oni pa so jo uničili.”
V Reykjaviku se protestniki očitno ne bodo prodali s preprosto menjavo obraza na vrhu (pa čeprav je nova premierka lezbijka). Želijo pomoč ljudem, ne le bankam; želijo kriminalne preiskave in globoko volilno reformo.
Podobne zahteve je moč slišati v Latviji, katere ekonomija se je skrčila bolj močno kot katerakoli v EU. Prestolnico so tedne pretresali protesti, med drugim tudi popolnoma podivjan protest 13. januarja, ko so po zraku leteli tlakovci. Kot Islandci, so tudi Latvijci osupli nad neodgovornostjo svojih voditeljev. Ko je Bloomberg TV vprašal finančnega ministra, kaj je povzročilo krizo, je ta le skomignil: “Nič posebnega.”
A Latvijske težave so gotovo posebne: politika ki je omogočila “Baltskemu tigru” 12% rast leta 2006, je hkrati omogočila projicirano 10% krčenje letos. Denar osvobojen vseh regulacij, državo zapušča tako hitro kot je vanjo prišel, medtem ko ga precej ponikne v politične žepe. (Nikakršno naključje da so današnje ruševine včerajšnji “čudeži”: Irska, Estonija, Islandija, Latvija.)
Še nekaj argentinskega je v zraku. Leta 2001 so se argentinski voditelji na krizo odzvali z brutalnim IMF-ovim receptom. Zatezovanje pasu v vrednosti $9 milijard, večinsko breme tega je nosilo zdravstvo in izobrazba. To se je izkazalo za usodno napako. Sindikati so izvedli splošno stavko, učitelji so premaknili svoja predavanja na ceste, protesti niso nikoli ponehali.
Glavni razlog za večino sodobnih protestov so elite, ki gladko zanikajo odgovornost za razvoj krize in na noben način niso pripravljene prevzeti njenega bremena. Javni srd se je osredotočil na varčevalne ukrepe – – množična odpuščanja, zmanjšane socialne storitve in prepolovljene plače v javnem sektorju – – vse za kvalifikacijo izrednega posojila IMF-a. V Grčiji so študentski protesti eksplodirali, ko je policija ustrelila 15-letnega dečka, ki je v policaja vrgel vodno plastenko. Nato so pobudo prevzeli kmetje. Nič ne kaže da bodo ponehali, saj so odziv na $36 milijardno posojilo bankam, medtem ko se je delavcem vzela penzija, kmetje pa niso dobili skorajda ničesar. Navkljub cestnim blokadam traktorjev, 78% Grkov meni, da so zahteve upravičene. Podobno se je Francija na načrtovano dramatično zmanjšanje učiteljskega kadra odzvala s splošno stavko, ki ima podporo 70% prebivalstva.
Morda najkočljivejša nit, ki povezuje to globalno vstajo je zavračanje logike “izredne politike” – – skovanke poljskega politika Leszek Balcerowicza, ki opisuje, kako lahko v krizi politiki ignorirajo zakonske omejitve in hitro sprejmejo nepopularne “reforme”. Ta trik je izgubil svojo sapo, kot je nedavno odkrila vlada Južne Koreje. Decembra je pozicijska vlada skušala izkoristiti krizo, za uvedbo kontroverznega prosto-trgovinskega dogovora z ZDA. Politiko zaprtih vrat so potisnili do novih ekstremov, zakonodajalci so se zaklenili v parlament in barikadirali vrata s stoli, mizami in fotelji. Opozicijski politiki se niso pustili, z macolami in električno žago so vdrli in izvedli 12-dnevno protestno zasedbo parlamenta. Glasovanje je bilo zadržano, kar je omogočilo razširjeno debato. Nov primer “izredne politike”.
Vzorec je očiten: vlade, ki se bodo na krizo ustvarjeno zaradi ideologije prostega trga odzvale s pospeševanjem iste osiromašene ideologije ne bodo preživele dneva. Kot so italijanski študentje kričali na cestah: “Ne bomo plačali za vašo krizo!”
Podlaga je članek Naomi Klein, avtorice kontroverzne knjige Shock Doctrine: Rise of disaster capitalism.
http://www.thenation.com/doc/20090223/klein
Video viri:
Protesti v Reykjaviku
http://www.youtube.com/watch?v=zwXIgRqC69o&feature=channel_page
Pretep v parlamentu, Seoul, Južna koreja
http://www.youtube.com/watch?v=TqvdJSO6Ssc
Protesti grških kmetov
http://www.youtube.com/watch?v=78ccXz5t2hc
Suvereni Integral 