“¡Que se vayan todos!”
“Vsi morajo iti!”
Islandske množice, ki so tolkle po loncih, dokler njihova vlada ni padla, spominjajo na Argetinske proteste v letih 2001-02. Unikatnost te vstaje je bila v tem, da ni bila uperjena proti določeni politični stranki, ali na splošno proti korupciji. Tarča je bila dominantni ekonomski model – - to je bil prvi nacionalni upor proti sodobnemu dereguliranemu kapitalizmu.
Trajalo je nekaj časa, vendar od Islandije do Latvije, Južne Koreje do Grčije; ostali svet ima končno svoj ¡Que se vayan todos! trenutek.
Taktike Islandskih protestov spominjajo na taktike, ki so zaslovele s protesti v Buenos Airesu. Kolektivni srd je usmerjen proti elitam, ki so uničile nekoč cvetočo državo in mislile da lahko ubežijo odgovornosti. Kot je to ubesedil 36-letni islandski pisarniški delavec Gudrun Jonsdottir: “Skorajda imam dovolj te zmešnjave. Ne zaupam vladi, ne zaupam bankam, ne zaupam IMF-u [mednarodni denarni sklad, op.p]. Imeli smo dobro državo, oni pa so jo uničili.”
V Reykjaviku se protestniki očitno ne bodo prodali s preprosto menjavo obraza na vrhu (pa čeprav je nova premierka lezbijka). Želijo pomoč ljudem, ne le bankam; želijo kriminalne preiskave in globoko volilno reformo.
Podobne zahteve je moč slišati v Latviji, katere ekonomija se je skrčila bolj močno kot katerakoli v EU. Prestolnico so tedne pretresali protesti, med drugim tudi popolnoma podivjan protest 13. januarja, ko so po zraku leteli tlakovci. Kot Islandci, so tudi Latvijci osupli nad neodgovornostjo svojih voditeljev. Ko je Bloomberg TV vprašal finančnega ministra, kaj je povzročilo krizo, je ta le skomignil: “Nič posebnega.”
A Latvijske težave so gotovo posebne: politika ki je omogočila “Baltskemu tigru” 12% rast leta 2006, je hkrati omogočila projicirano 10% krčenje letos. Denar osvobojen vseh regulacij, državo zapušča tako hitro kot je vanjo prišel, medtem ko ga precej ponikne v politične žepe. (Nikakršno naključje da so današnje ruševine včerajšnji “čudeži”: Irska, Estonija, Islandija, Latvija.)
Še nekaj argentinskega je v zraku. Leta 2001 so se argentinski voditelji na krizo odzvali z brutalnim IMF-ovim receptom. Zatezovanje pasu v vrednosti $9 milijard, večinsko breme tega je nosilo zdravstvo in izobrazba. To se je izkazalo za usodno napako. Sindikati so izvedli splošno stavko, učitelji so premaknili svoja predavanja na ceste, protesti niso nikoli ponehali.
Glavni razlog za večino sodobnih protestov so elite, ki gladko zanikajo odgovornost za razvoj krize in na noben način niso pripravljene prevzeti njenega bremena. Javni srd se je osredotočil na varčevalne ukrepe – - množična odpuščanja, zmanjšane socialne storitve in prepolovljene plače v javnem sektorju – - vse za kvalifikacijo izrednega posojila IMF-a. V Grčiji so študentski protesti eksplodirali, ko je policija ustrelila 15-letnega dečka, ki je v policaja vrgel vodno plastenko. Nato so pobudo prevzeli kmetje. Nič ne kaže da bodo ponehali, saj so odziv na $36 milijardno posojilo bankam, medtem ko se je delavcem vzela penzija, kmetje pa niso dobili skorajda ničesar. Navkljub cestnim blokadam traktorjev, 78% Grkov meni, da so zahteve upravičene. Podobno se je Francija na načrtovano dramatično zmanjšanje učiteljskega kadra odzvala s splošno stavko, ki ima podporo 70% prebivalstva.
Morda najkočljivejša nit, ki povezuje to globalno vstajo je zavračanje logike “izredne politike” – - skovanke poljskega politika Leszek Balcerowicza, ki opisuje, kako lahko v krizi politiki ignorirajo zakonske omejitve in hitro sprejmejo nepopularne “reforme”. Ta trik je izgubil svojo sapo, kot je nedavno odkrila vlada Južne Koreje. Decembra je pozicijska vlada skušala izkoristiti krizo, za uvedbo kontroverznega prosto-trgovinskega dogovora z ZDA. Politiko zaprtih vrat so potisnili do novih ekstremov, zakonodajalci so se zaklenili v parlament in barikadirali vrata s stoli, mizami in fotelji. Opozicijski politiki se niso pustili, z macolami in električno žago so vdrli in izvedli 12-dnevno protestno zasedbo parlamenta. Glasovanje je bilo zadržano, kar je omogočilo razširjeno debato. Nov primer “izredne politike”.
Vzorec je očiten: vlade, ki se bodo na krizo ustvarjeno zaradi ideologije prostega trga odzvale s pospeševanjem iste osiromašene ideologije ne bodo preživele dneva. Kot so italijanski študentje kričali na cestah: “Ne bomo plačali za vašo krizo!”
Podlaga je članek Naomi Klein, avtorice kontroverzne knjige Shock Doctrine: Rise of disaster capitalism.
http://www.thenation.com/doc/20090223/klein
Video viri:
Protesti v Reykjaviku
http://www.youtube.com/watch?v=zwXIgRqC69o&feature=channel_page
Pretep v parlamentu, Seoul, Južna koreja
http://www.youtube.com/watch?v=TqvdJSO6Ssc
Protesti grških kmetov
http://www.youtube.com/watch?v=78ccXz5t2hc
