ZDA uporabile radikalne islamiste za oboroževanje Bošnjakov

marec 5, 2009 at 23:51 (Novice) (, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , )

Uradna nizozemska preiskava o pokolu v Srebrenici, objavljena leta 2002, vsebuje eno izmed najbolj senzacionalnih poročil o zahodnih obveščevalnih službah, ki je bilo kdajkoli objavljeno. Uradni predstavniki so osupnili nad njeninimi izsledki, kar je prisililo Nizozemsko vlado v odstop. Eno od poglavij je posvečeno podtalnemu delovanju med bosansko vojno v zgodnjih 90-ih letih. Profesor Cees Wiebes iz Amsterdamske univerze je imel pet let neomejen dostop do obveščevalnih dokumentov različnih zahodnih in bosanske obveščevalne službe.

Njegovi izsledki so podani v “Obveščevalne službe in vojna v Bosni, 1992-1995″. Vključujejo osupljiv material o podtalnih operacijah, prestreženih komunikacijah, tajnih agentih in dvojnih igrah različnih služb v eni najbolj umazanih vojn novega svetovnega nereda. Sedaj poznamo polno zgodbo tajnega zavezništva med Pentagonom in radikalnimi islamskimi skupinami iz bližnjega vzhoda, ki so bile pripravljene do sodelovanja z Bošnjaki. Nekatere med njimi so skupine, s katerimi Pentagon sedaj bije vojno proti terorizmu. Pentagonove operacije na balkanu se sedaj obrestujejo v tem povratnem udaru.

V osemdesetih so washingtonske tajne službe sodelovale s Saddamom Husseinom v njegovi vojni proti Iranu. Nato so se ZDA leta 1990 proti njemu borila v prvi zalivski vojni. Tako v Afganistanu, kot Zalivu, si je Pentagon nabral dolgove do Islamističnih skupin in njihovih srednjevzhodnih sponzorjev. Leta 1993 so te skupine, mnoge s podporo Irana in Savdske Arabije, bile željne pomoči svojim muslimanskim bratom v nekdanji Jugoslaviji, zato so vpoklicale stare usluge pri svojih ameriških prijateljih. Bill Clinton in Pentagon so želeli ohraniti svojo kreditno verodostojnost, zato so jim poplačali v obliki operacije stila Iran-kontra – - v očitnem sporu z varnostnim svetom ZN, ki je uvedel embargo na vse sprte strani v Jugoslovanskem konfliktu.

Rezultat tega je bilo ogromno podtalno tihotapljenje orožja čez Hrvaško. To so organizirale tajne agencije ZDA, Turčije in Irana, skupaj z mnogimi radikalnimi islamskimi skupinami, med drugim z afganistanskimi mudžahedini in pro-iranskim Hezbollah-om. Wiebes razkriva, da je Britanska obveščevalna služba zgodaj v vojni pridobila dokumente, ki pošiljke orožja direktno povezujejo z Iranom.

Orožje, ki sta ga kupila Iran in Turčija je s finančno podporo Savdske Arabije z nočnimi leti potovalo iz bližnjega vzhoda. Spočetka z letali Iran air, vendar se jim je s povečanimi zahtevami pridružila skrivnostna flota črnih vojaških transporterjev C-130 Hercules. Poročilo poudarja, da so bile ZDA “tesno zvezane” s transportom. Prav tako se je prevažalo mudžahedinske bojevnike, ki so bili uporabljeni kot posebne enote za posebej nevarne operacije.

Malokalibrska orožja so staro orodje tajnih služb, ki želijo vplivati na takšne konflikte. Količina orožja, ki se je preneslo čez Hrvaško je bila ogromna. Delno zaradi Hrvaškega “tranzitnega davka” – - Hrvaške sile so zase pridržale 20%-50% orožja. Poročilo poudarja, da je bila celotna trgovina očitno nelegalna. Poleg tega so Hrvati zase pridobili velike količine orožja iz Nemčije, Belgije in Argentine – ponovno v nasprotju z embargom. Nemške tajne službe so se tega popolnoma zavedale.

Bolj kot CIA, je bila skrita sila za temi operacijami Pentagonova tajna služba. UNPROFOR (UN protection force), je bila v obveščevalnih podatkih odvisna od svojih matičnih držav, v največji meri pa od sofisticiranih nadzornih sposobnosti ZDA, ki so takrat vršile vlogo policaja v embargu. To je omogočilo Pentagonu, da je embargo manipuliral po lastni volji; ameriška Awacs letala so vselej izostala v ključnih trenutkih, ko so pošiljke prečkale zračne koridorje v Tuzlo.

Orožje pripeljano spomladi 1995 se je pojavilo že dva tedna kasneje v obkoljeni in demilitarizirani enklavi v Srebrenici. Ko so bile pošiljke uradno opažene so američani prisilili UNPROFOR v prepis poročil. Ko so norveške uradne osebe protestirale glede letov, naj bi bili prisiljeni v molk.

Oboji, CIA in britanski SIS so obdržali bolj sofisticiran pogled na konflikt kakor pentagon. Vztrajali so, da nobena stran ni imela čistih rok in predlagali previdnost. James Woolsey, direktor CIE do maja 1995, je bil vse bolj v nesoglasju s Clintonovo Belo Hišo, zaradi svojih zadržkov, da bi z islamisti razvil tesnejše stike. Ta čustva so bila obojestranska. Spomladi leta 1995, ko je CIA poslala svojega prvega predstavnika v Sarajevo, da bi posredoval med sprtimi stranmi, so Bošnjaki nanj opozorili iransko obveščevalno službo. Ko je CIA spoznala, da so ga slednji nameravali likvidirati, ga je hitro umaknila.

V Bosni so identificirali tudi kampe za urjenje pod vodstvom iranskih in afganistanskih veteranov. Kasneje, na daytonskih pogajanjih novembra 1995, se je pojavila zahteva po umiku vseh tujih sil. To je bil očiten poskus očistiti Bosno iranskih kampov za urjenje. Glavni nasprotnik CIA-e v Bosni so bili sedaj mudžahedinski bojevniki in njihovi iranski trenerji – - ki jih je Pentagon pomagal opremiti, nekaj mesecev pred tem.

Medtem so bile tajne službe Ukrajine, Grčije in Izraela zaposlene z oboroževanjem bosanskih Srbov. Mossad je bil posebej aktiven, saj je sklenil pogodbo z bosanskimi Srbi v Palu, ki je slednjim dobavila precej artilerijskih izstrelkov in min. V zameno so si zagotovili varen prehod Židov iz obleganega Sarajeva. Kasneje je bilo sarajevsko prebivalstvo ogorčeno nad ugotovitvami, da so imele nekatere neeksplodirane granate izraelske oznake.

Širši nauk obveščevalnega poročila v Srebrenici je jasen. Tisti, ki so lahko izvajali obveščevalno dejavnost, Američani in njihovi sovražniki – bosanski Srbi, so si prisvojili moč vplivanja. Za razliko od ZN in nizozemske vlade, ki so bili “oropani sredstev in kapacitet pridobivanja obveščevalnih podatkov” dogodka v Srebrenici. To pomaga pojasnjevati njihovo nemoč, zaradi katere so bili delno odgovorni za srebreniško tragedijo.

Tehnike tajnih obveščevalnih služb lahko pomagajo reševati življenja in zmagovati vojne. A očitno se jih ne uporablja na prave načine. Kako si lahko ZN zagotovijo dobre obveščevalne podatke v kontekstu mednarodnih mirovnih operacij, je ključno vprašanje. Odstranjevanje malokalibrskega orožja iz konflikta je ključno za njegovo omilitev. Ampak tajne službe nekaterih držav – - vštevši Izrael in Iran – - so vztrajen vir podtalne trgovine z orožjem, s čimer dolivajo olja na ogenj že tako tragičnih konfliktov.

Richard J Aldrich je profesor politologije na nottinghamski univerzi. Objavil je knjigo ‘The Hidden Hand: Britain, America and Cold War Secret Intelligence’.

Guardian

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Connecting to %s

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.