Zaslepljeni z znanostjo: mitologija AIDS-a
Prevod avtorja Davida Rasnicka.
Ljudje o raziskavah AIDS-a razmišljajo kot paradnem konju sodobne znanosti in tehnologije. Na tem področju dela več kot 100,000 znanstvenikov in zdravnikov – - več kot je letno obolelih za to boleznijo v ZDA. V tej deželi je tudi 80,000 organizacij namenjenih AIDS-u, ena za vsakega novega pacienta. Kot znanstvenik, ki je proučeval AIDS več kot 16 let, sem prišel do spoznanja, da ima AIDS malo opraviti z znanostjo in v prvem planu sploh ni zdravstven pojav. AIDS je sociološki pojav, ki obstaja zaradi strahu, kar ustvarja obliko medicinskega McCarthyisma, ki je prerasel in sesul vsa znanstvena pravila in nad ranljivo javnost sprostil mešanico dogem in psevdoznanosti.
Kot večino znanstvenikov so me v šoli učili, da je znanost samo-regulirajoča institucija. Vse hipoteze, ne glede na njihovo dragocenost, so podvržene nenehni neusmiljeni reviziji znanstvenega procesa, ta pa je zasnovana za odstranjevanje napačnega in določanje pravilnega.
A ta delikatni proces je mogoč le, če je znanost svobodna – - ali, v praksi, če je znanost nesponzorirana, kot je bila pred tragično zvezo z oblastjo, ki jo je v ZDA uvedel projekt Manhattan, povsod drugod pa hladna vojna. Nuklearni fizik Ralph E. Lapp, raziskovalec in svetovalec pri projektu Manhattan, se spominja, kakšna je bila znanost pred premikom:
“V tistih dneh noben znanstvenik ni prosil zvezne pomoči za podporo. Zbral je kar največ denarja iz privatnih virov in dodatno služil kot svetovalec, da si je lahko plačal svoje delo. A večino časa je deloval kot mojster za vse in si izdeloval lastno opremo. Študentje so se morali izučiti v praksi mehaničnih delavnic in se učiti pihanja stekla. Če so potrebovali Geigerjev števec, so ga naredili sami, kot so si sami napeljevali lastna elektronska vezja.”
Pred 2. svetovno vojno je proračun za raziskave in razvoj, tako javni kot zasebni, znašal okoli 250 milijonov dolarjev. Do leta 1993 je samo zvezni delež znašal $76 milijard. Kaj nam je to kupilo? Za $45 milijard, kolikor se je doslej vložilo v raziskave AIDS-a, raziskovalci HIV-a še vedno uporabljajo zastarele statistične metode, na neučinkovitost katerih opozarjajo celo njihovi osnovatelji. Še vedno izvajajo poskuse brez kakršnekoli kontrole. Posledico jemljejo za vzrok, korelativnost za vzročnost in konstante za spremenljivke. Najpomembneje – niso ustavili AIDS-a. Uspeli pa so vsaditi strah v spolne odnose – - brezoblični strah, za katerega večina profesionalcev in novinarjev sodi, da je koristen. Menim, da si niti sam George Orwell ne bi drznil predvidevati, da bo do konca stoletja avtokratski režim uspel spolnost povezati s smrtjo. Kar je vlada kupila s svojim vložkom, je kultura konformizma, v kateri se financira le raziskave HIV-a, ustvarjajoč vzdušje, da je HIV vzrok AIDS-a.
Preglejmo, kar je bilo tolikokrat predstavljeno bralcu: leta 1984 je Robert Gallo [sledite temu imenu, op. p.], virolog Narodnega inštituta za rak, imel novinarsko konferenco z Margaret Heckler, tedanjo sekretarko za Zdravstvene in človeške zadeve [Secretary of Health and Human Services, op. p]. Gallo je oznanil, da je našel ‘verjetni vzrok AIDS-a’ v retrovirusu, ki ga je tedaj imenoval HTLV-III (in so ga izolirali že leto prej v Pasterjevem institutu v Franciji).
S tem oznanilom se je Gallo javno izmuznil znanstvenemu procesu – - pregledu ostalih znanstvenikov [peer review, op. p.] in analizi. Pokazal ni nobenega namena, da bi podprl svoje trditve – - pravzaprav je le 50 odstotkov njegovih pacientov kazalo znake HIV-a – - ampak jih je vrgel globalnim medijem, ki so jih objavili brez pomislekov. Teorijo virusnega izvora AIDS-a je ustoličila zvezna vlada, ki jo je podprla, če ne celo zasnovala. To je uvedlo nov standard površne in neznanstvene ‘znanosti’, po katerem so se vsi zgledovali.
Odslej so mediji slikali napačno podobo, ki je sugestirala, da praktično vsak znanstvenik in zdravnik na svetu podpira virusno hipotezo AIDS-a, z izjemo osamljenih klicev Petra Duesberg-a, ki je sedaj obubožan in izgnan iz ameriške znanstvene sfere. V resnici pa je slišati tisoče glasov nestrinjanja, ki so se leta trudili priti v javno debato. Skupina za znanstven pregled HIV hipoteze, ki jo je ustanovil Charles Thomas leta 1991, ima sedaj med člani več kot 500 znanstvenikov in ostalih strokovnjakov.
Zakaj je ta skupina drugačna? Njeni člani so v veliki meri neodvisni od Nacionalnega inštituta za zdravje. Podpisniki prejemniki nobelove nagrade so imuni pred birokratskim zastraševanjem. Mnogi med akademskimi člani, ki javno podpirajo Duesberga, so upokojeni [emeritus, op. p.], zato njihovih karier ni moč minirati. Mlajši akademiki, ki so videli gonjo proti Duesbergu, so očitno razumeli sporočilo. Molčijo in pritrjujejo zlati runi HIV-a.
Sarge Lang, legendarni Yale-ovski matematik in član Nacionalne znanstvene akademije, je svojim pismom za medije začel dodajati čeke, s katerimi je želel kupiti oglasni prostor. Nekateri uredniki so v zadregi vrnili čeke in dovolili objavo člankov.
Zgodb o cenzuri tu še ni konec, nadaljujejo se v zastraševanju in finančni ter strokovni manipulaciji. Ampak podatki, ki vzbujajo dvom, so še vedno tukaj, neuničeni in nerazrešeni.
Nekaj specifik: Že 13 let poslušamo, da je AIDS kužen in se hitro širi v heteroseksualno populacijo. Če to drži, kako je potem mogoče, da so centri za nadzor bolezni ocenili, da se AIDS ni razširil, odkar se je testiranje začelo? Dejansko so se ocene celo znižale.
Od leta 1985 so ZDA in različne civilne ustanove izvedle približno 20 milijonov HIV testov na leto. Tukaj Center za nadzor bolezni dobiva svoje podatke. Ampak zaradi zmanjšanja števila napačnih pozitivnih rezultatov je Center ocenil, da je trenutno okuženih okoli 750,000 Američanov – - kar je bistveno manj od prvotne ocene s srede 80-ih, ko bi naj bilo okuženih milijon ali več.
Še ena med mnogimi anomalijami: HIV je enakomerno porazdeljen med ženskami in moškimi, a moški med okuženimi prevladujejo z okoli 90 odstotki – kot vselej v zgodovini AIDS-a.
Slišimo, da so hemofiliki še posebej dovzetne žrtve. 75 odstotkov hemofilikov je (glede na teste) nosilcev HIV-a. Paradoks je, da se je pričakovana življenjska doba hemofilikov, vključno z HIV-pozitivnimi, v prvi dekadi AIDS-a podvojila. Pozitivnim gre celo bolje kot negativnim. Vendar je leta 1987 smrtnost pozitivnih začela strmo naraščati. To je tudi leto, ko so hemofilikom začeli velikopotezno predpisovati zdravilo AZT – - ki se ga sedaj javno obravnava kot slabšalca simptomov.
Ko se je AIDS prvič pojavil okoli leta 1980, sem se ravnokar preselil v zaliv San Francisca, da bi pomagal pri ustanovitvi majhnega biotehniškega podjetja. Hitro so se začele pojavljati govorice o čudni novi bolezni, ki je vplivala na imunski sistem gejev. To novo kugo sem razumel kot najbolj zanimivo znanstveno uganko stoletja. Ampak kot organski kemik, ne kot imunolog ali zdravnik, sem menil, da lahko znanstveno kaj malo prispevam k razumevanju skrivnostne bolezni.
Leta 1984, ko je Gallo na tisti zgodovinski konferenci prvič oznanil, da so našli vir AIDS-a v HIV-u, so se ustavile vse spekulacije o vzročnosti. Spočetka sem bil navdušen. Retrovirus je vzpostavil jasnost, ki smo jo potrebovali. Sedaj sem imel predmet, na katerega sem lahko apliciral principe svoje stroke – organske kemije. Začel sem raziskovati, ali je mogoče ustvariti inhibitorje za proteazo (vrsta encimov), ki jo je proizvajal HIV. A ko sem se spomnil, da se z istim principom že leta ukvarja moj prijatelj pri Abbot laboratories, sem se umaknil iz dirke.
Kasneje sem bil vesel te odločitve, kajti nedolgo zatem so se me začeli polaščati resni dvomi o hipotezi o virusnem izvoru. Kot mnogi znanstveniki sem porabil neštete ure razvijajoč teorijo, kako je mogoče, da HIV uničuje imunski sistem svojih žrtev. A do konca 1985 sem bil prepričan, da je nekaj fundamentalno narobe z osnovnimi predpostavkami, ki so se naselile v mega-ustanove znanosti in medicine. Bolj ko sem proučeval HIV, manj smisla je imelo, da bi ta večinoma neaktivni, komaj zaznavni virus mogel biti tako uničevalen. Kako je mogoče, da se je $45 milijard porabilo za raziskave tako navadnega in miroljubnega virusa? Zakaj so mediji delovali kot služba za odnose z javnostjo HIV/AIDS establišmenta? Razkrivanje afere Watergate se je v primerjavi s tem zazdelo trivialno.
V delu Vzpon in padec T.D. Lysenka ruski zgodovinar Zhores Medvedjev opisuje vzpon na oblast avtokratskega sovjetskega psevdoznanstvenika, ki je več desetletij korumpiral in skorajda uničil sovjetsko biologijo in agrikulturo. Medvedjev zaključuje, da je “monopol ene ali druge lažne doktrine ali celo znanstvenega trenda zunanji simptom bolnosti, globoko vsajene v družbo.” Splošno sprejemanje sprevrženih Lysenkovih teorij – - zasnovanih za spodkopavanje zahodne znanosti, predvsem darvinizma – - gre pripisati pomoči državnih medijev. “Posebnosti sovjetskih medijev,” piše Medvedjev, “so omogočile javno podporo enega ali drugega znanstvenega trenda, ki ga je podprla politična elita, in popolno zatrtje opozicije.”
Zdi se, kot da bi Medvedjev opisoval, kako so ameriške ustanove javnega zdravja usmerjale debato o AIDS-u. Zaradi centralizirane finančne podpore vseh akademskih raziskav so lahko neusmiljeno odrekli sredstva vsem drugače mislečim raziskovalcem. Na urednike publikacij znanstvenega pregleda [peer-review], kritičnih do HIV hipoteze, so pritisnili s prepovedjo objavljanja. Novinarjem, ki so intervjuvali kritične znanstvenike, so ukinili državno podporo in jih obtožili nemoralnega delovanja. Rezultat je svet, v katerem se nekoč proslavljan kritični znanstveni proces smatra kot odklon – - in se ga tako tudi kaznuje.Na področju AIDS-a se morda najbolj uničujoč učinek te nove antiznanosti kaže pri kliničnih testih. Večina zdravil, ki jih odobri FDA, mora iti skozi tri faze kliničnih testov: prva za strupenost, druga za kratkoročno učinkovitost in tretja faza, najpomembnejša, za razmerje med morbidnostjo in mortaliteto (ta določa, če zdravila dejansko pomagajo pacientom).Nobeden od FDA odobrenih inhibitorjev HIV proteaze še ni končal tretje faze.
Da bi zadovoljili zahteve za licenco, sta dva inhibitorja v tretji fazi nedavno začela klinične teste: bostonski test s 1,200 pacienti in evropski s 3,300 pacienti. Le evropski so študijo izvajali dovolj dolgo, da so se pokazali pravi rezultati AZT [ime inhibitorja, op. p.], čeprav so proti njej protestirali mnogi aktivisti in delavci v zdravstvu. Na koncu nam je t.i. študija Concorde dala odgovore – - AZT ne deluje. Boston Globe je 25. februarja 1997 na naslovnici poročal: ‘AIDS preizkus prekinjen; terapija s 3-zdravilom uspešna’. Članek je poročal, da je 63 od 579 poskusnih subjektov, ki so prejeli dve zdravili, umrlo ali razvilo nove bolezni povezane z AIDS-om, medtem ko je le 33 od 577 posameznikov, ki so prejeli nov koktejl treh zdravil, umrlo ali so se jim poslabšali simptomi. Omenili so tudi, da do srede januarja pregledi rezultatov niso upravičevali ustavljanja preizkusov.
Ko so bili triumfantni rezultati objavljeni, je Fauci dramatično oznanil, da so preizkusi dokazali, da kombinacijsko zdravljenje ‘lahko zmanjša verjetnost smrti‘ zaradi AIDS-a.
Ni potrebno biti znanstvenik, da slediš logičnim težavam. Zelo neverjetno se zdi, da bi se v obdobju enega meseca, od srede januarja do srede februarja, podatki lahko spremenili dovolj, da ustavijo preizkuse tretje faze. Celo vodja bostonskih preizkusov je priznal, da ni bilo statistične razlike med smrtnostjo v obeh skupinah. Ko je bila študija zaključena, je bilo osem smrti med subjekti, ki so jemali 3 zdravila, v primerjavi z 18 smrtmi med tistimi, ki so prejemali 2. Uporaba teh izsledkov je kot napovedovanje rezultata tekme ob polčasu. Vodstvo lahko med igro niha. Isto velja za klinične preizkuse.
Skratka, ne vemo, če kombinacijska terapija ‘lahko zmanjša verjetnost smrti‘, ker to ni bilo dokazano. Zakaj je torej Fauci s svojimi zavezniki ustavil preizkuse v tretji fazi, preden so dali statistično relevantne podatke?
Inhibitorji proteaze so bili leta 1996 brez dokaza mednarodno slavljeni kot čudežno zdravilo. Vse dokler so se izvajali preizkusi tretje faze, so predstavljali nevarno negotovost. Končane teste, katerih rezultat ne bi bil pozitiven, bi bilo zelo težko pojasniti. S perspektive HIV/AIDS establišmenta je bila najvarnejša pot ustaviti igro, razglasiti zmago in upati, da jih ne bo nihče klical na odgovornost.
Raziskave AIDS-a so postale lutka za titanske združene sile industrije in vlade. Nedavno sem se udeležil majhne, elitne konference, ki se je osredotočala na ‘kemoterapijo AIDS-a’. 43 od 100 prisotnih predstavnikov farmacevtskih družb je po vsaki seji teklo k telefonom poročati o rezultatih (ali je to Wall Street ali znanost?). Med neko sejo sem vodilnega podpornika koktejl terapije vprašal, kako gre pacientom, ki so prejemali te ‘zvarke’. Rekel je, da so bili nekateri dovolj zdravi za delo. Nato sem ga vprašal, če je 20-im subjektom med potekom terapije šlo na bolje, na slabše, ali je stanje ostalo isto. Ni odgovoril. Velika zadrega za publiko. Nato sem ga vprašal: “Vašim pacientom bi moralo iti na bolje, kajne?”. Ponovno je ostal brez besed.
Celo bolj presunljivo; eden od govornikov je predlagal, da bi popolnoma opustili preizkuse tretje faze. Izgovor za to stališče je njihova neetičnost in cena; torej bi morali začeti domnevati, da zdravila v fazi testiranja manjšajo morbidnost in smrtnost, preden bo to dejansko dokazano. Doslej še vedno ni bilo kliničnega dokaza, da inhibitorji proteaze – -če se jih jemlje same ali z drugimi antivirusnimi zdravili – - resnično manjšajo mortaliteto AIDS bolnikov.
Kult HIV-a je AIDS prenesel iz domene znanosti in medicine v domeno mitologije. Diskurz nadzorujejo mogočni posamezniki in ustanove s strokovnim ali finančnim deležem v raziskavah HIV-a, ki si jemljejo pravico biti edini glasnik ‘resnice’. Vladne ustanove so odigrale svoj del vloge z zatiranjem vsakršnih alternativnih znanstvenih pogledov na problem HIV-a.
A vselej ostaja upanje za prihodnost; tisti, ki izzivajo pravovernost še vedno verjamejo, da se bo znanost morala vrniti k svojim koreninam. Ob takšnih trenutkih se spominjam besed sodnika vrhovnega sodišča Williama O. Douglas-a, ko je svaril pred tiranijo konformizma in škodo, ki jo ta povzroča svobodi govora in misli. Kot je napisal v Svobodi Uma: “Radovedni človek – - disident – - inovator – - kdor zasmehuje, draži ali karikira naše predsodke, je nemalokrat naša odrešitev. A vendar smo skozi zgodovino takšne ljudi sežgali ali preglasili, obesili ali izgnali, zaprli ali mučili le zato, ker so pokali mehurčke naših dogem.”
Članek, prvič objavljen v reviji Spin [junij 1997], in je prevod avtorja Davida Rasnicka.
Prevedeno po viru.
